Revščina

Ta modul se spopada z različnimi vidiki narave revščine tako v deželah v razvoju kot v industrializiranih deželah

Merjenje revščine

Poleg številnih poskusov definirati revščino obstajajo tudi različni pristopi k njenemu merjenju. V preteklosti so revščino obravnavali predvsem z vidika gospodarskih dejavnikov, novejše metode in merilne tehnike pa upoštevajo tudi druge dimenzije. V nadaljevanju se boste poučili o metodologiji merjenja revščine.

Indeks štetja glav (HCI)

Ta indeks pogosto uporablja Svetovna banka. Pove, kolikšen odstotek prebivalstva neke države živi z dohodkom, ki ne dosega praga revščine. Revščina se v tem primeru meri na podlagi dohodka. Ljudje, katerih osebni dohodek ni dovolj za zadostitev osnovnih potreb, veljajo za revne.

Indeks človekove revščine (HPI)

Ta indeks uporablja Program Združenih narodov za razvoj (UNDP). Meri nedenarni vidik revščine s pomočjo treh kazalnikov:

  1. Verjetnost, da novorojeni ne bo dočakal 40 let starosti
  2. Odstotek nepismenih oseb
  3. Odstotek prebivalstva brez dostopa do čiste pitne vode in zdravstvene oskrbe + odstotek otrok, mlajših od pet let, s premajhno telesno težo.

Izračunani HPI obsega vrednosti med 0 in 100, pri čemer 0 označuje minimalno in 100 maksimalno revščino.

Indeks človekovega razvoja (HDI)

Indeks človekovega razvoja, ki ga je prav tako razvil Program ZN za razvoj, je podoben kot HPI. Večinoma se uporablja za merjenje razvitosti posamezne države. Sestavljajo ga trije kazalniki:

  1. Pričakovana življenjska doba
  2. Raven izobrazbe, ki jo določa pričakovano oz. povprečno trajanje šolanja v letih
  3. Življenjski standard, ki ga določa dohodek na prebivalca glede na kupno moč (bruto nacionalni dohodek)

Izračunani HDI obsega vrednosti med 0 in 1. Države z nizkim HDI veljajo za revne, države z visokim HDI za bogate.

Večrazsežnostni indeks revščine (MPI)

Večrazsežnostni indeks revščine Program ZN za razvoj uporablja od leta 2010 hkrati s HDI. Sestavljajo ga trije vidiki človekovega razvoja (izobrazba, zdravje, življenjski standard) oz. 10 kazalnikov (vpis v šole, število let šolanja, umrljivost otrok, prehrana, dostop do elektrike, dostop do čiste vode, sanitarije, tla bivališča, gorivo in lastnina). Gospodinjstvo velja za revno, če izpolnjuje manj kot 30 odstotkov kazalnikov. MPI naj bi pogoje revščine obravnaval natančneje kot HDI.

Participativna ocena revščine (PPA)

Ta metoda skuša meriti subjektivno razumevanje revščine s pomočjo anket in pogovorov z ljudmi. V ospredju niso statistični podatki, ampak pogledi udeležencev. Svetovna banka je svoje denarne kazalnike nadgradila z dognanji metode PPA. Glejte tudi dokument "Glasovi revnih".

Ginijev koeficient

Ginijev koeficient služi merjenju (ne)enakomerne porazdelitve. Revščino pomaga meriti tako, da opredeli porazdelitev bogastva oz. dohodka ter stopnjo družbene (ne)enakosti. Vrednosti segajo od 0 do 1, pri čemer 0 pomeni popolno enakost. Čim višji je koeficient, večja je neenakost.

Bruto družbena sreča (GNH)

Bruto družbena sreča je zamišljena kot alternativa BDP, ki blaginjo opredeljuje izključno na podlagi denarja in gospodarske rasti. GNH s pomočjo anket meri devet področij (okolje, kultura, dobro vladanje, izobrazba, zdravje, vitalnost skupnosti, poraba časa, duševno blagostanje in življenjski standard). GNH si je zamislil butanski kralj Džigme Singje Vangčuk. V Butanu je bila ta metoda tudi prvič uporabljena. Čeprav jo nekateri zasmehujejo, je pritegnila pozornost OZN, ki spremlja njen razvoj.

Prejšnji Naslednji