Revščina

Ginijev koeficient je razvil italijanski statistik Corrando Gini in služi merjenju (ne)enakosti. Vrednosti segajo od 0 do 1, pri čemer 0 pomeni popolno enakost. Čim višji je koeficient, večja je neenakost. Ginijev koeficient opisuje porazdelitev bogastva oz. dohodka v neki državi.

Od držav na seznamu so največje dohodkovne razlike v Čilu. To pomeni, da nekateri prebivalci te države zaslužijo ogromno, veliko pa jih zasluži zelo malo. Najmanjše dohodkovne razlike najdemo v Sloveniji, kjer Ginijev koeficient znaša 0,24. Španija beleži vrednost 0,32, ZDA pa 0,38. Izračunani koeficienti temeljijo na statističnih podatkih iz leta 2008.

Latinska Amerika je celina, kjer so razlike med bogatimi in revnimi najbolj izražene. Čeprav se je neenakost v preteklih letih zmanjšala, imajo v precej državah maloštevilne bogate elite več premoženja kot polovica prebivalstva. Razlogi za to segajo daleč v obdobje kolonializma, ko si je peščica prilastila ogromne površine zemlje. Poleg tega so neoliberalne reforme v 80. letih omogočile izjemno koncentracijo bogastva v rokah elit, medtem ko je velik del prebivalstva postal še revnejši.

Globalno gledano so se razlike med bogatimi in revnimi v zadnjih letih povečale, tako med državami kot znotraj njih. Maloštevilni višji sloji bogatijo, večina prebivalstva pa postaja vse revnejša. Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je te razlike še poglobila. Danes je več milijonarjev kot pred krizo, obenem pa 1,2 milijarde ljudi živi v skrajni revščini (po merilih OZN z manj kot enim dolarjem na dan).

Revščine se ne da izmeriti samo na podlagi dohodka in potrošnje. OZN je zato razvila indeks človekovega razvoja (HDI), ki poleg kupne moči upošteva tudi pričakovano življenjsko dobo in raven izobrazbe. HDI države, izračunan na podlagi teh treh dejavnikov, predstavlja merilo njene razvitosti.

Za najmanj razvite veljajo države s posebej nizkim dohodkom na prebivalca, slabo oskrbo prebivalstva in šibkim gospodarstvom. Med najrevnejše sodi 48 držav, v katerih živi 12 odstotkov svetovnega prebivalstva. 34 od teh držav je v Afriki, 14 v Aziji in na Pacifiku ter Haiti v Karibih. (Statistični podatki ZN, 2013)

V najmanj razvitih državah ljudje v povprečju živijo 61 let. Skoraj tri četrtine jih umre pred 50. letom starosti. Glavni razlogi za kratko življenjsko dobo so podhranjenost, pomanjkanje zdravstvene oskrbe in nečista pitna voda. V najrevnejših območjih Afrike veliko žrtev zahteva tudi HIV/AIDS. Povprečna pričakovana življenjska doba na svetu je 68 let (podatki iz leta 2011).

Denar, ki ga ljudje služijo na delu v tujini in pošiljajo domov svojcem, državam v razvoju letno prinese več kot 300 milijard dolarjev, kar pomaga zniževati revščino. Tem transferjem pravimo denarna nakazila migrantov.

Države v razvoju samo za obresti letno plačajo 154 milijard dolarjev (podatki iz leta 2010), kar je precej več, kot dobijo preko uradne razvojne pomoči (Official development assistance - ODA). Veliko držav za plačilo posojil in obresti nameni več kot četrtino svojih prihodkov od izvoza. Obstajajo sicer regionalne razlike: dolgovi v Afriki in Aziji so, denimo, nižji kot v Latinski Ameriki. Ker je večina dolgov izračunana na osnovi dolarja in ker je v zadnjih letih precej valut izgubilo svojo vrednost proti dolarju, so dolgovi še narasli.

Ameriška poslovna revija Forbes, znana po seznamih najbogatejših ljudi na svetu, je maja 2013 za najbogatejšega Zemljana razglasila Carlosa Slima iz Mehike, ki se ukvarja s telekomunikacijami. Njegovo premoženje je ocenjeno na 73 milijard dolarjev. Amancio Ortega, ustanovitelj modne verige Zara, naj bi imel premoženje v vrednosti 57 milijard. Liliane Bettencourt iz L'Oreala z več kot 30 milijardami zaseda deveto mesto.

Večina nepismenega prebivalstva na svetu živi v Indiji, na Kitajskem, v Bangladešu in v Pakistanu. Skoraj 775 milijonov ljudi ne zna brati in pisati (podatki iz leta 2011).

Ženske so bolj izpostavljene nepismenosti kot moški. Približno dve tretjini ljudi, ki ne znajo brati in pisati, je žensk.

O skriti revščini govorimo takrat, ko ljudje, ki imajo pravico do socialne pomoči, te ne izkoristijo. Vzrok je, denimo, nevednost ali občutek sramu.

Čeprav je zdravstvo na svetovni ravni precej napredovalo, je zdravstvena oskrba zelo neenakomerno porazdeljena. V državah v razvoju živi približno pet šestin svetovnega prebivalstva, doseže pa jih le kaka sedmina zdravstvenih virov.