Revščina
Ta modul se spopada z različnimi vidiki narave revščine tako v deželah v razvoju kot v industrializiranih deželah
Uvod v tematiko
Spodaj so štiri imena. Vsako je povezano z izmišljeno zgodbo. Preberite zgodbe in odgovorite na vprašanja.
Amanda, 65 let
Odkar je bila naša hiša prisilno prodana na dražbi tri leta po izbruhu finančne in nepremičninske krize, živiva z možem v majhni prikolici v prikoličarskem naselju nekje v ZDA. V preteklih nekaj letih se nama je življenje obrnilo na glavo. Najprej sva dala vse svoje prihranke, da bi odkupila hišo. Nato je mož izgubil službo, jaz pa sem zbolela, zato nisva več zmogla odplačevati posojila in obresti. Visoki stroški zdravljenja so požrli vso mojo pokojnino. Morala sem odpovedati članstvo v več klubih in izgubila sem stike s številnimi prijatelji. Najhuje zame pa je to, kako me ljudje gledajo, ko se postavim v vrsto za topel obrok v javni kuhinji.
Jusuf, 10 let
Z mamo in tremi sestrami živim v stanovanju v 10. okrožju Dunaja. Sobo si delim s starejšo sestro, mlajši sestri pa spita pri mami. Pozimi smo pogosto bolni, ker je v stanovanju mraz, zato bi se radi kmalu preselili. Najmlajša sestra zdaj hodi v vrtec, zato mama lahko išče službo. Doslej ni imela sreče, izboljšati mora znanje nemščine in obiskuje jezikovni tečaj, ki ga je priskrbela zaposlitvena agencija. Precej del ne more opravljati, ker si je poškodovala hrbet in ne sme dvigovati težkih bremen. Doma je vedno stresno, ko želiva s sestro na šolski izlet, saj si mama to težko privošči. To poletje bi rad obiskal babico v Egiptu, a letalske karte so žal predrage, zato bomo morali obisk spet preložiti.
Anton, 45 let
Moj dom so ulice, mostovi, klopi in parki Dunaja. Ni bilo vedno tako. Ko se je žena ločila od mene, vzela najina dva otroka in se odselila, sem bil zelo žalosten. Še bolj potrt sem postal kmalu zatem, ko sem izgubil službo in so se pred mano začeli kopičiti neplačani računi. Skušal sem najti novo službo, a brez uspeha. Čez čas sem se moral izseliti iz stanovanja. Sprva sem se zatekal v zatočišča za brezdomce, a se nisem mogel navaditi na pravila. Zdaj živim tako, da sam odločam, kako bom zapolnil dan. Vedno sem mislil, da bo življenje na ulici samo začasna rešitev, a brezdomec sem že dolgo časa.
Naima, 14 let
Z mamo in štirimi sorojenci živim blizu Mogadiša, glavnega mesta Somalije. Zaradi trenutne državljanske vojne smo nenehno v nevarnosti in prisiljeni zapuščati dom. To sovražim, saj ob odhodu vedno pustimo za sabo mojo bolno sestro in nimamo nikoli dovolj hrane in pijače. Očeta takrat vidim poredko in pogrešam zgodbice, ki mi jih prebira. Pogosto mi pripoveduje o svojem šolanju. Tudi jaz bi šla rada nazaj v šolo, a v mestu je preveč nevarno. Ostati moram z mamo in sorojenci in skrbeti za zemljo.