Človekove pravice

Človekove pravice in mediji

»Kot novinarji smo zavezani k temu, da ljudem povemo tudi tisto, česar ne želijo slišati. Na stvari moramo pogledati od zgoraj in včasih tvegati lastno nepriljubljenost zavoljo objektivnosti in morale.« Karol Ježík (ustanovitelj slovaškega časopisa SME, ki je bil splošno znan v času vladanja Vladimirja Mečiarja v devetdesetih letih)

Zadnji del tega modula se posveča povezavi med mediji in človekovimi pravicami. Odnos med tema dvema akterjema je precej specifičen, saj so mediji na eni strani popolnoma pogojeni s spoštovanjem »svojih« človekovih pravic – svoboda izražanja je ena najstarejših človekovih pravic, na njej pa temelji vsako pravo medijsko delo. Na drugi strani ima medijsko delovanje v obliki medijskega pokrivanja vpliv na ljudi, kar pomeni, da tako pozitivno kot negativno širi in oblikuje stališča javnosti.

Predstavniki medijev morajo biti pri obveščanju še posebej pozorni in morajo upoštevati človekove pravice v okviru določenega vprašanja, zlasti človekovo dostojanstvo in enakost kot dve temeljni vrednoti človekovih pravic.

Problem je v tem, da so mediji v zadnjem času zašli na bolj površinsko obravnavanje določenih tematik. Namesto nepristranskosti se raje odločijo za enostavne rešitve zapletenih vprašanj in senzacije, ki privlačijo pozornost. To pomeni, da se poslužujejo posploševanja, stereotipov, predsodkov in drugih oblik manipulacijskih tehnik ter objavljajo le to, kar ljudje želijo prebrati/slišati, in ne tistega, kar je moralno ali pravilno. K temu pomembno prispeva spletno oglaševanje na klik.

Kljub temu da splet praktično sili medije v površinskost in odvisnost od prihodkov od oglaševanja, ta predstavlja tudi nove možnosti v uporabi različnih dostopnih kanalov, kot so Facebook, Twitter in pisanje blogov, kar omogoča tudi manj veščim posameznikom z manj osnovnimi sredstvi, da širijo informacije naokrog.