Globalna ekonomija

Nisem »banka« v običajnem smislu, ampak posebna agencija Združenih narodov, ki ima 184 držav članic. Te države so soodgovorne za financiranje ustanove in za porabo denarja. Pogosto predstavljam Mednarodno banko za obnovo in razvoj (MBOR) in enega od njenih skladov, ki daje denarno pomoč in posojila brez obresti najrevnejšim državam.

Z odobravanjem privatizacij, tujih vlagateljev in liberalizacije trgovine ne pripomorem k zmanjševanju revščine. Pravzaprav pogosto prihaja do poglabljanja revščine zaradi izpodrivanja domače proizvodnje. Število revnih ljudi, ki se morajo preživeti z manj kot enim dolarjem na dan, se je med letoma 1990 in 2001 ustalilo in znaša precej nad milijardo. Če ne upoštevamo Kitajske, je v bistvu naraslo. V resnici je to število verjetno še precej višje, saj so metode, ki jih uporabljam pri izračunu, močno vprašljive. Žal pa je to edini vir podatkov za statistiko.

Sem agencija Združenih narodov, ki je bila ustanovljena leta 1994, in imam sedež v Washingtonu. Glasovalne pravice 188 trenutnih držav članic temeljijo na deležu njihovega globalnega kapitala. Moje osnovno poslanstvo je spodbujanje mednarodne trgovine s pomočjo medvladnega sodelovanja. Poleg tega nadziram globalno denarno politiko, odpravljam trgovinske omejitve in zagotavljam posojila v primerih negativnih plačilnih bilanc.

Države z največ glasovi so ZDA s 16,75 %, Japonska s 6,23 %, Nemčija s 5,81 % in Francija s 4,29 %. Odločitve, ki jih sprejmem, morajo biti potrjene s 85% večino. Zaradi razporeditve glasov glede na kapital, imajo ZDA in države članice EU skupaj vedno premoč nad ostalimi in lahko zavrnejo odločitev. Joseph Stiglitz, nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke, je dejal, da si »nikoli ni predstavljal, da bo ena glavnih ovir za države v razvoju« ravno ustanova, ki jo predstavljam jaz.

Sem organizacija Združenih narodov, ustanovljena leta 1995, in imam sedež v Ženevi. Leta 2013 sem imela 159 držav članic. Moja naloga je ustvarjanje pravil za globalno trgovino in gospodarske odnose ter posredovanje pri trgovinskih sporih med dvema državama. Poleg tega se zavzemam za odpravljanje trgovinskih ovir in popolnoma prosti pretok blaga, surovin in storitev. Menim, da lahko takšno gospodarstvo zagotovi ravnotežje, saj ni nihče prikrajšan.

Trdno sem zavezana k uresničevanju proste trgovine. Kritiki so skeptični glede koristnosti proste trgovine za vse države članice. Prvič zato, ker so se »mali azijski tigri« okrepili, ko so za dolgo obdobje zaščitili svoja gospodarstva in jih odprli navzven samo, ko so bili uspešni in vplivni. Celo Evropska unija, zagovornica proste trgovine, ni igrala pošteno. Kmetijski proizvodi iz EU so subvencionirani in preplavljajo trge v Zahodni Afriki po nizkih cenah, katerim domači kmetje ne morejo biti konkurenčni.

Drugič pa zato, ker 50 % celotne trgovine poteka znotraj industrijskih držav, zaradi česar te države prevzemajo vodilno vlogo in narekujejo številna pravila. Južnim državam posledično preostane samo vloga opazovalk in žrtev.

Imam podružnice v številnih državah, glavne poslovalnice pa ponavadi v Evropi, Severni Ameriki ali na Japonskem. Po svetu je približno 82.000 podobnih podjetij z 800.000 lokacijami v tujini. Ta podjetja upravljajo približno 2/3 globalne trgovine. Primer za to je Nestle, podjetje s sedežem v Švici, ki letno ustvari približno 73 milijonov evrov in je največje podjetje s prehrano na svetu. Njegov letni dobiček je višji od višine bruto domačega proizvoda v Bolgariji.

Zaradi vse večjih dobičkov moj vpliv narašča, s tem pa tudi moja politična moč. Podjetja, kot sem jaz, pritiskajo na vlade z grožnjami, da bodo preselila svoje podružnice, če ne sprejmejo določenih pogojev. Ti pogosto zajemajo izkoriščanje ljudi in okolja zaradi nižjih delovnih standardov in slabših okoljskih predpisov. Podjetje Nestle npr. privatizira pitno vodo ter tako ljudem jemlje najosnovnejši vir in jim ga prodaja nazaj v obliki dragih plastenk.

Sem pripadnik države ali skupnosti. Državljanstvo prinaša tako pravice, na primer volilno pravico, kot tudi dolžnosti, na primer plačevanje davkov. V okviru razvojnih politik lahko pogosto slišimo izraz »globalni državljani«. Ta zajema idejo, da so vsi ljudje del skupnega sveta in ne le enega delčka. Ljudi združuje proces globalizacije, katerega namen je povezati posameznike v globalno skupnost, ki se razteza preko meja nacionalnih držav. Globalni državljani sprejemajo odgovornost za svoja dejanja ter podpirajo trajnosten in pravičen svet.

Sem več kot le potrošnik! Moj vpliv se ne končna na blagajni supermarketa, ampak lahko izražam svoje mnenje, poleg tega pa zahtevam pravično trgovanje in poslovanje ter poštene politike.

Sem ena najviše umeščenih ustanov v državi. Vodim, upravljam in nadzorujem tako notranjo kot tudi zunanjo politiko. Običajno sem sestavljena iz voditelja države in več ministrov. V demokratičnih državah me izvolijo državljani na svobodnih volitvah vsake 4 ali 5 let. Moji člani predstavljajo in zagovarjajo interese državljanov.

Da bi bila moja država bolj privlačna za vlagatelje, pogosto sprejmem ukrepe za zmanjšanje pravic (na področju okolja ali sociale) in minimalne plače. To mi pogosto uspe z uvajanjem posebnih ekonomskih con, kjer običajno veljajo manj stroga gospodarska pravila.