Civilna družba

Za Berlinskim zidom

Civilna družba se pojavi, ko začnejo posamezniki in skupine premikati meje dopustnega (npr. z javno opredelitvijo proti režimu ali z zahtevami po vladnih odzivih na socialne potrebe). Tako se počasi oblikuje civilna družba.

Václav Havel, splošno znani disident v nekdanji Češkoslovaški, pozneje predsednik postkomunistične Češkoslovaške in posledično tudi Češke republike. Avtoritarni režimi se pogosto poslužujejo zapornih kazni pri ravnanju s civilno družbo. Številni disidenti so v preteklosti postali politični zaporniki zgolj zaradi svojega mnenja.

V Vzhodni Evropi so disidenti, kot je Václav Havel, predstavljali civilna združenja, ki so bila v nenehnem strahu zaradi državnih komunističnih režimov Vzhodne Evrope. Ti jim niso priznali niti temeljnih pravic. Med disidente so bili prišteti tisti, ki so bili proti režimu v državi, »uporniki«. Od leta 1970 se izraz uporablja tudi za opozicijske umetnike in intelektualce. Ti so bili prikrajšani za pravico do svobodnega izražanja, zbiranja oziroma dela in celo potovanja v tujino. Omenjene pravice so bile v praksi omejene in nedostopne, tako kot se to danes dogaja državljanom tega dela sveta. Zato je življenje civilne družbe v teh državah še v povojih svojega razvoja.