Človekove pravice

Ogroženost pravic medijev

Človekove pravice so za novinarje bistvene, da lahko ustrezno opravljajo vlogo nadzornih organov upravljanja. Ena najpomembnejših pravic je svoboda izražanja, ki zajema pravico do samostojnega in nemotenega iskanja informacij, njihovo uporabo ter širjenje. Vključuje pa tudi pravico do tajnega vira informacij. Vlade pogosto skušajo omejiti svobodo medijev, da bi prikrile svoje napake, poleg tega pa pogosto obtožujejo predstavnike medijev, da sodelujejo z opozicijo ali s tujimi državami ali s komer koli, ki jim stoji nasproti.

V najbolj represivnih režimih na svetu, kot sta na primer Turkmenistan ali Severna Koreja, niti pomisliti ni mogoče, da bi bili mediji svobodni, saj ti vedno delujejo pod okriljem države in so podvrženi strogi cenzuri. Vendar pa so pravice predstavnikov medijev tudi v državah, ki naj bi bile relativno svobodne oziroma jih druge smatrajo za svobodne, pogosto kršene.

Nazoren primer za to je Venezuela, kjer se je vlada med protesti v začetku leta 2014 odkrito poslužila klasične taktike avtoritarnega režima in je zapirala nasprotnike ter utišala medije. Novinarji so skupaj z zagovorniki človekovih pravic poročali o tem, da so bili žrtve nasilja in ustrahovanja s strani vlade in njenih podpornikov. Manj resen primer lahko najdemo tudi na primer na Slovaškem, kjer se je predsednik parlamenta odločil, da omeji število novinarjev, ki lahko vstopijo v stavbo, omeji območje gibanja po stavbi (s čimer je omogočil poslancem, da se skrijejo pred neprijetnimi vprašanji) ter tako omeji medijsko pokritost določenih tem.