Razvoj
Ta tematika govori o razvoju sveta, o tem, kaj to je in kako je povezan z nami
Milijarda pri dnu
Paul Collier skuša v svoji knjigi “Bottom billion” (Milijarda pri dnu) razložiti, zakaj najrevnejšim državam ne uspe in kaj lahko glede tega storimo.
Po mnenju Paula Collierja, profesorja ekonomije na Univerzi v Oxfordu, nekatere države in regije ne morejo rasti zaradi pasti, v katerih so ujete:
Past konfliktov
Prva od štirih pasti so konflikti. 73 % tistih, ki sodijo med milijardo najrevnejših prebivalcev na svetu, je udeleženih v državljanski vojni ali pa si skušajo opomoči od nje. V boju proti revščini ustvarja državljanska vojna začaran krog – vojna povzroča revščino, nizki dohodki pa spodbujajo napetosti. Nizka rast pomeni visoko brezposelnost, s tem pa tudi veliko število jeznih mladeničev, pripravljenih na boj. Konflikt uniči infrastrukturo in prežene vlagatelje, s čimer se število priložnosti še zmanjša. Pomemben del pri odpravljanju revščine mora biti izgradnja miru.
Brez izhoda na morje in s slabimi sosedi
Druga past je geografska – obkroženost s slabimi sosedi in pomanjkanje izhoda na morje. V državah brez izhoda na morje živi 38 % od milijarde prebivalcev pri dnu, kar pomeni veliko težavo za razvoj. Biti brez izhoda na morje ni nujno katastrofa, če imajo sosednje države na voljo spodobno infrastrukturo in ti dovolijo uporabljati svoja pristanišča. Collier kot primer navaja Švico, ki lahko trguje preko Italije ali Nemčije. A če te sosedje ne marajo ali če gre za države s hudim pomanjkanjem, možnosti za izvoz ni. Primerjajte Švico z Ugando, ki meji na Kenijo, Južni Sudan, Somalijo, Ruando, Kongo in Tanzanijo.
Past naravnih virov
Naslednja past so naravni viri. Trditi, da bogastvo z naravnimi viri povzroča revščino, zveni nekoliko paradoksalno, vendar je treba samo upoštevati, da imajo tako Južni Sudan kot Angola in Zimbabve nafto, in že postane jasno, kako vse skupaj deluje. Bogastvo z naravnimi viri se ljudem redko povrne. Včasih je to preprosto zato, ker prihodki končajo na tujih bančnih računih elite, vendar je glavni problem naslednji: poplava vlaganj v en sektor pritegne pozornost, kapital in veščine iz vseh ostalih gospodarskih sektorjev.
Slabo upravljanje v majhni državi
Tri četrtine milijarde ljudi pri dnu živi v državah, ki propadajo ali so pred kratkim veljale za propadle – državah, kot so Somalija, Haiti, Sudan in Zimbabve. Kjer vlade ne delujejo ali delujejo le za svojo korist, razvoj ni mogoč. Takšnim stvarem je sicer težko določiti ceno, a Paul Collier ocenjuje, da vsaka propadla država svetovno gospodarstvo stane 100 milijard USD; ker bi bili stroški posredovanja, s katerim bi propadlo državo postavili na noge, običajno nižji, avtor zagovarja večjo količino vojaškega posredovanja. To bo sicer veliko ljudi vznemirilo, vendar ni treba, da to pomeni naslednji Afganistan ali Irak. Kaj bi se zgodilo, če bi ob navzočnosti mednarodnih sil prisilno odstranili Mugabeja, ki je nedolgo tega izgubil na volitvah?